Home » Ekologija, Lubadarjevo grizenje, Vroče » Kaj če nam vodo ukradejo?

Kaj če nam vodo ukradejo?

Ko nam prozorna tekočina imenovana voda polzi skozi prste pod pipami nad umivalniki ali izpod tušev v kopalnih kadeh, nihče od nas ne pomisli, da se oblivamo s tekočim zlatom, pa se. Da tudi jeklene konjičke namakamo v zlatu, uide vsakomur.

Kdor se je zamislil nad nedavno prikazovanim filmom Seed, Untold story, katerega ogled toplo, toplo priporočamo, se bo podobno zamislil tudi nad problemom – vode.

Ni je namreč garancije, ne ustave, ne zakonskih določb, da bo taista voda, ki jo danes spuščamo skozi prste rok in z njo peremo celo svoje avtomobile, medtem ko 40% že danes nima dostopa do nje, enako pritekala tudi čez deset, dvajset let. Bitka za vodo, ki postaja nova nafta, novi dobiček za kapitaliste, se je namreč že pričela. Zaenkrat še daleč stran od nas, sredi Južne Amerike, ampak vse, kar se nekje prične, kot val pljuskne do nas. Pa ali je to kolera ali radiacija. Pred ničemur nismo popolnoma varni in dovolj izolirani. Ni dovolj visokih gora, ne globokih voda, ki bi ustavile hrepenenje kapitala …

Pravico do pitne vode smo l. 2016 vpisali v ustavo republike Slovenije. Ni bila to tako enostavna poteza, kot si narod misli. Prej obratno. Tisti, ki smo bili blizu tem dogajanjem, to še (pre)dobro vemo. Večina našega naroda si je takrat oddahnila, “eto, zdaj smo pa na varnem,” nekaj politikov se pokazalo pred kamerami, nekaj stroke potarnalo, da njih nič niso vprašali in so užaljeno molčali. Kajti …

Nismo čisto nič bolj na varnem, kot smo bili. Na to opozarja Civilna Iniciativa ZA Slovenijo in sVOboDO, znani tudi s sloganom voda = sVOboDA, skupina posameznikov, ki so glavni “krivci” uspešnega vpisa vode v ustavo RS. Oni tudi na glas “oštevajo” politiko, da se od vpisa pravice do vode v ustavo RS dalje ni zgodilo nič. Vsaj nič takega, da bi mirneje spali ob misli na naše vnuke, pravnuke.

Na okrogli mizi – “Ali ustava drži vodo?”, na svetovni dan vode (22. marca), ki jo je organiziral EU poslanec dr. Šoltes (Skupina Zelenih/ESZ) , in ki ga nekateri iz naših desno političnih strank še vedno zavračajo in zmerjajo z vnukom nekega zdavnaj umrlega, je edini na javni in politični sceni, ki se glasno zavzema in vihti roke v zrak od skrbi.

Čisto vseeno kdo je tvoj dedek, pomembno je, kaj čutiš v srcu. In če v srcu teče kri, namesto zlata, potem veš, da je voda enako svoboda.

»Ob vpisu pravice do pitne vodo v ustavo se je pokazalo, da voda teče čez politične prepreke, a od takrat je to tudi žal vse, kar se je zgodilo. Prevečkrat smo že videli, da ustava prenese vse, a pitna voda je preveč pomembna, da bi dovolili, da tudi ta ustavni člen postane mrtva črka na papirju,« je dejal dr. Šoltes in še izpostavil vsebino 70.a člena ustave RS, kjer sta ključna vidika tega člena, trajnost vodnih virov in njihova prednost za preskrbo pitne vode prebivalstva in gospodinjstev.

»Bistveno je, da zgradimo ustrezen odnos do vode, ki terja ustrezno vzdrževanje, infrastrukturni sistem in nadzor nad kvaliteto. Vse to seveda stane. Je pa zelo pomembno, da se dostop do vode zagotovi vsem prebivalcem. To od nas terja ustava. To pomeni tudi to, da zmore ceno zagotovljene pitne vode vsakdo tudi plačati. To je odgovornost do narave!«

Brane Golubović, član CI Za Slovenijo in sVOboDO: »Vodooskrba ne sme postati tržno blago in koncesije se ne smejo podeljevati zasebnim podjetjem. Bistvo uspeha naše CI je bila želja po strpnem dialogu z vsemi deležniki, javnostjo, politiko in stroko. A država je že povozila ustavno določbo z izdajo dovoljenja za gradnjo na ožjem vodovarstvenem področju,« je zaključil.

Da te besede niso laž, naj vas spomni beseda – Magna Steyr. Da, tista sporna proizvodnja, ki se čedalje bolj kaže kot Trojanski konj, kajti leži nad vodonosnimi področji. Nad vodo, ki jo pijemo. Kar bodo pili naši otroci. In tisto, kar se bo tam nabiralo, bo zastrupljalo naše pravnuke. Zadnje besede CI za Slovenijo in sVOboDo so: “Mi nismo pozabili, če ste Vi!”

Podobno se borijo za vodo civilne iniciative na reki Muri, saj ne sama narava, skrbi jih njihova lastna pitna voda. Vkljub nekajletnemu dokazovanju, študijam neodvisnih raziskav, celo iz tujine prihajajo opozorila proti tej gradnji, naši energetski lobiji mirno pritiskajo dalje, vlada in njene službe pa si zatiskajo oči.

Njej in njenim službam je bilo na dan vode predano v roke 77.310 podpisov proti gradnji hidroelektrarn na reki Muri ob vrsti vprašanj in pomislekov: “Investitor izsledkov raziskav ni upošteval in ni dopolnil okoljskega poročila! Zakaj? Zakaj je država vložila 50 mio eur v pomurski vodovodni sistem B, če ga načrtovana gradnja ogroža? Kdo bo povrnil naravo v prvotno stanje?” in še marsikaj, se sprašuje omenjena CI Prekmurja, ki ji ob strani stoji tudi svetovna organizacija WWF.

Poznate tisti stavek enega od starešin severno ameriških Indijancev?

“Ko bo padlo zadnje drevo, uničena zadnja bilka in zastrupljena zadnja kaplja pitne vode, ko bo vse uničeno, bo prepozno za kesanje!”

 

Martin Jalen, revija Zarja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

*