Home » Dogodki, Kronika, Lubadarjevo grizenje, Politika, Vroče » Kdo vse je kriv za razpad Slovenije?

Kdo vse je kriv za razpad Slovenije?

V branje vam ponujamo enega najboljših govorov, ki smo jih poslušali o dogajanju v naši deželi. Napisal ga je akademik prof. dr. Jože Pirjevec in prebral na proslavi Združenja SEVER v festivalni dvorani na Bledu. Uživajte v prebiranju:

 

 

Spoštovani,

stopimo z mislijo nazaj v leti 1988 in 1989, ki sta bili ključnega pomena za razkroj Jugoslavije. Takrat je Slobodan Milošević, v katerem so Srbi videli novega kraljeviča Marka, udejanjal politiko, ki je težila k temu, da si zagotovi večino v Predsedstvu federacije in s tem absolutno oblast. Potem ko se je uveljavil v Beogradu, je s pomočjo ljudskih množic, ki jih je spretno manipuliral, sprožil “jogurtovo revolucijo” v Novem Sadu in zrušil tamkajšnjo legitimno oblast, zavzel je nato Črno Goro, marca 1989 pa prevzel nadzor na Kosovu, kljub žilavemu odporu Albancev. Na vse to mednarodna javnost ni ugovarjala, saj ji je bila edina skrb, kako ohraniti enotnost Jugoslavije v zmotnem prepričanju, da jo bo predsednik Zveznega izvršnega sveta Hrvat Ante Marković rešil z gospodarsko reformo, ki jo je zastavil. Ta popustljivost je spodbudila Miloševića, da je poskušal podrediti še Slovenijo, saj je menil, da bo z zavzetjem tega središča upora proti njegovi politiki zlahka obvladal tudi Hrvaško, Bosno in Hercegovino in Makedonijo.
Da bi pokoril Slovenijo je načrtoval pohod na Ljubljano, podoben tistima na glavni mesti Vojvodine in Črne gore. Slovenska vlada pa se je konec novembra 1989 odločila za zaporo meje s Hrvaško in s pomočjo svojih miličniških odredov to tudi uresničila. Akcija “Sever”, po kateri se imenuje vaše društvo, je tako preprečila “miting resnice”, kakor so mu rekli, in odločilno zarezala v nadaljnji razvoj dogodkov. Ko jo danes ocenjujem iz distance dvajsetih let, se šele povsem zavedam njenega pomena. Po odločitvi Kočevskega zbora jeseni 1943, da razglasi priključitev Primorske k matični domovini, je bila akcija “Sever” drugo povsem suvereno dejanje našega naroda. Z njim je Slovenija proglasila, da nameravamo biti Slovenci gospodarji na lastni zemlji in da smo se pripravljeni za to tudi boriti. V naslednjih dveh burnih letih so naši miličniki skupaj s pripadniki Teritorialne obrambe to pripravljenost vedno znova tudi potrjevali, vse do konca oktobra 1991, ko so zadnji vojaki JLA zapustili naše ozemlje.
Slovenci smo si dolgo utvarjali, da smo izšli iz razpada Jugoslavije dokaj poceni. Šestdnevna vojna sicer ni bila »operetna«, kakor so trdili nekateri avstrijski politiki, ni pa bila niti primerljiva s tem, kar se je dogajalo po letu 1991 v ostalih republikah razpadle Federacije. In vendar, če prav pomislimo, so dogodki na jugu, konkretno na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, oplazili tudi nas, saj je naša dežela postala ena od prehodnih področij za trgovanje z orožjem, ki so ga Hrvati in Bošnjaki nujno potrebovali zato, da se uprejo srbskim hegemonističnim načrtom.
Pravilna in upravičena odločitev predsedstva Republike, da je v korist Sloveniji, če z dobavo orožja pomaga ogroženim sosedom, se je spremenila v business, ki mu pravimo »orožarska afera«in ki je v režiji Janeza Janše krepko iznakazila naše politično življenje. Vanj je namreč vnesla elemente kriminala, kakršnih v naši zgodovini še nismo poznali. S tem nočem reči, da tudi Drnovškova LDS ne nosi krivde za poslabšanje našega političnega miljeja. Že res, da je s politiko socialnega dialoga ustvarila pogoje za tranzicijo iz enopartijskega socializma v kapitalizem, ki je veljala med vsemi državami s podobno izkušnjo kot »success story«. Z druge strani pa se ni dovolj energično lotila tistih reform, ki bi bile potrebne, in je predvsem dovolila, da so se v topli gredi njenega režima razpasli klientelizem, tajkunstvo in korupcija, od katerih slednja potiska danes Slovenijo na 36. mesto v svetovni lestvici bolj ali manj korumpiranih držav v družbo Botswane, Portugalske in Taiwana. Nismo tako nizko kot so naše sosede Italija, Hrvaška in Madžarska, smo pa vendar v tisti skupini držav, v kateri postaja korupcija resen socialen problem, saj spodjeda učinkovit razvoj gospodarstva.
H grehom desnice in levice je treba prišteti še grehe Rimskokatoliške cerkve, ki je po osamosvojitvi zapravila moralni kapital, ki si ga je pridobila v času starega režima, ko je bila bolj ali manj pod udarom. Dala se je zapeljati Mamonu, zlemu duhu bogastva, in Satanu, katerega poglavitni gon je sla po oblasti, in skušala obrniti kolo zgodovine nazaj, v tiste čase v drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je imela v Dravski banovini v rokah škarje in platno. Poleg tega je sprožila revizionistično akcijo, ki teži k temu, da opraviči domobrance in njihov kolaboracionizem med drugo svetovno vojno, jih prikaže kot borce za svobodo in demokracijo proti »brezbožnemu boljševizmu« in jih obenem okrona z avreolo mučeništva. Pozabljajoč seveda na njihovo izdajo eksistencialnih interesov našega naroda, izdajo, ki jih je pahnila najprej v hlapčevstvo fašistov, nato pa nacistov – se pravi naših najhujših sovražnikov.
S tem revizionizmom, ki nima nič skupnega z resno zgodovinsko raziskavo, je RKC s političnimi silami, s katerimi se je povezala, obnovila razkol, kakršnega je povzročil Anton Mahnič s svojim »Rimskim katolikom« v osemdesetih letih 19. stoletja, in o katerem smo bili prepričani, da se ne bo več ponovil. Če dodamo k temu še odločitev prve Janševe vlade, da se odpove gradualizmu, značilnemu za vlado LDS, in da vnese v naš prostor neoliberistične gospodarske prijeme, kar je privedlo do radikalizacije socialnega dialoga, ne bo težko razumeti, kaj vse je prispevalo k razkroju naše družbe.
Med negativne elemente, krive za stanje, v katerem smo, je treba seveda vključiti tudi vedno bolj šibke sindikate, neučinkovitost sodstva in tisto anomalijo, ki se ji pravi Stranka upokojencev. Očitno je namreč, da je tej stranki pakt med generacijami, brez katerega ne more biti harmoničnega razvoja družbe, deveta briga. K vsemu temu dodajmo še neučinkovitost Pahorjeve vlade, nezmožne da bi se kreativno soočala z gospodarsko krizo, ki je v zadnjih letih oplazila ves zahodni svet. Koalicijo, ki je nastala konec lanskega leta po padcu levo-sredinske vlade in predčasnih volitvah, pa imenujem Armada Brancaleone, po tistem komičnem italijanskem filmu izpred nekaj desetletij, ki je pripovedoval zgodbo o skupini pritepencev, odločenih, da se gredo križarsko vojno in osvobodijo Sveto deželo, ne da bi vedeli, kje je Jeruzalem.
V krizi, v kateri smo, je jasno, da so reforme nujno potrebne. Toda, ali je koalicija, ki je danes na oblasti, politično, moralno in intelektualno zmožna in poklicana, da jih izpelje? Pri tem se postavlja vprašanje, kako iz labirinta, v katero smo zašli. V smer populističnega in klerikalno obarvanega nacionalizma, ki nima s pravim patriotizmom nobene zveze, ali v smer vključevanja v razvojne trende sodobne Evrope, kakor si utirajo pot v Franciji, v Nemčiji, v Belgiji in celo v Italiji. Ali je Slovenija, kakršno si želimo, mogoča? Slovenija, ki ne bo slonela samo na formalnih vrednotah demokracije, ampak bo znala črpati iz svoje socialistične izkušnje tiste prvine solidarnosti in enakopravnosti, ki so še kako aktualne v času razpada neoliberalističnega gospodarskega modela.
Protest javnega mnenja proti krizi socialne in pravne države, v kateri smo, je zgovoren in vedno glasnejši. Kakor je nedavno zapisal rektor ljubljanske univerze Stane Pejovnik, »politika varčevanja za vsako ceno brez jasnih razvojnih načrtov (…) že dobiva daljnosežne posledice. Namesto, da bi z vlaganjem v nov gospodarski zagon in še zlasti v znanje, na katerem lahko tak zagon temelji, dala osnovo za razvoj, ki se ne odpoveduje solidarnosti, ta politika stavi predvsem na slepo rezanje javnih izdatkov in nevarno privatizacijo šolstva, znanosti, zdravstva, kulture in športa (…) Na ta način se bolj in bolj oddaljujemo od družbe enakih možnosti za vse, kakršno smo načrtovali pred dvajsetimi leti, in vse bolj postajamo družba, v kateri so zdravje, izobrazba in kultura privilegij bogatih.« Tako Pejovnik.
Ali se je čuditi, če gredo v takih razmerah ljudje na ulice? V situaciji, ki je nastala v zadnjih dneh, se je znašla naša policija v nevarni vlogi ekvilibrista, ki ne sme izgubiti ravnotežja, če noče pasti z vrvi v globino. Z ene strani je jasno, da mora preprečiti nasilje, ki se neizbežno pojavi v trenutkih eksplozivne socialne in politične napetosti, z druge pa se sama ne sme prepustiti skušnjavi nasilja. Njena naloga je v tem trenutku še kako pomembna in polna odgovornosti. Naj sklenem samo z željo, da policija ne bi izgubila sozvočja s širokimi sloji naroda, ki ga je znala tako prepričljivo udejanjati in dokazati pred dvajsetimi leti v času našega osamosvojitvenega procesa.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

*