Home » Ekologija, Kronika, Lubadarjevo grizenje, Zdravje » Z zvonjenjem in uroki proti toči

Z zvonjenjem in uroki proti toči

Jože Guardjančič

Radiestezist Jože Guardjančič se je pred leti vprašal, ali so naši predniki znali vplivati na vreme in ali je to mogoče dokazati. V knjigi Pavla Medveščka (Iz nevidne strani neba) je kar nekaj omemb vpliva Naravovercev na vreme in o istem piše tudi France Bevk v knjigi Umirajoči bog Triglav. Zbrano znanje je Jože predstavil v soboto, 12. avgusta, na simpoziju o Staroverstvu v Posočju.

Razrešimo najprej uganko imena: Zakaj Naravoverci in ne Staroverci? Že Pavel Medvešček v knjigi namiguje, da bi bilo ustreznejše poimenovanje Naravoverci, saj so izraz Staroverci uporabljali večinoma katoliki v slabšalnem pomenu. In ko govorimo o vplivu na vreme, je treba pojasniti še, da pri naših prednikih seveda ne gre za kako umetno spreminjanje vremena s kemičnimi sredstvi ali čim podobnim, o čemer se govori dandanes, pač pa za oblike zaklinjanja za odganjanje toče ali suše.

 

Cikel življenja. Tudi Boris Čok v svoji knjigi V soju mesečine govori o naravoverski kontroli vremena. Če so hoteli vplivati na vremensko dogajanje, so morali do potankosti poznati nastajanje vremena v določenem kraju. To znanje je bilo pridobljeno skozi ogromno let, še dandanes pa na podeželju starejši ljudje vedo, kakšno vreme napovedujejo spremembe na nebu. Od tod poznamo tudi nešteto rekov, ki še vedno večinoma držijo. Predniki pa so poznali tudi zakonitosti delovanja nevidnih naravnih sil, ki so nam danes skoraj neznanka. »Zaradi lažjega razumevanja jih imenujemo tudi biopolje,« pravi Jože Guardjančič.

Te zakonitosti pravzaprav omogočajo življenje v obliki, kot ga poznamo. Skušajmo razložiti: Gre za delovanje treh osnovnih sil – ognja, vode in zemlje. Silam ognja je glavni vir sonce in deluje na planet navzdol, sili zemlje in vode pa sta ognju nasprotni, navzgor delujoči sili. Nobena od osnovnih, niti zmes samo dveh sil, ne omogoča življenja. To nastane in se uresniči šele s prepletom vseh treh. To je tista moč, ki poganja življenje našega planeta in nas same. Iz tega razumevanja dobimo tročan sil (vode, ognja in zemlje), glavno vodilo posoškim naravovercem, in pentagram, ki vključuje še dve v naravi prisotni kombinaciji osnovnih sil. Včasih je ta preplet v korist ognja, drugič vode. Ta neprestani cikel lahko imenujemo tudi življenje.

 

Spor med vodo in ognjem. Naši kraji imajo zaradi lege približno 45 stopinj geografske širine severno od ekvatorja vodno-zemeljski del leta daljši kot ognjeni. Na koledarju sta prehoda označena z jurjevim (23. april) in mihaelovim (29. september), datumoma, ki sta v nekaterih pokrajinah povezana z začetkom in koncem dela na poljih.

Pri nastanku nevihte gre za premočno in prezgodnje delovanje sile ognja na vodno-zemeljski dvojec, kar povzroči burno reakcijo vode, ki jo občutimo kot soparo. Kasneje se ta »spor« med vodo in ognjem preseli tudi na nebo, kjer se v oblakih formira za nevihto ključni pozitiven naboj, vodno-zemeljski dvojec na površju pa ustvari negativni naboj. Med »sprtima stranema« nastane velika napetost, ki jo precej ljudi občuti kot večjo razdražljivost, zato v zadnjih letih celo meteorologi izdajajo biovremensko napoved z opozorili.

Nevihtno napetost narava samodejno blaži. Najhitrejša ter silovita je ublažitev s strelo. Le malo manj silovit je veter, blažja zmes ognja in vode (suhega in vlažnega zraka). Rešitev napetosti, najprijaznejši način, pa je dež.

Bruščin

A kako je človek lahko vplival na blaženje teh napetosti? Recept je v teoriji preprost. Naravo je bilo treba prehiteti, pravočasno prepoznati, kdaj nastajajo pogoji za nevihto, in sprostiti napetost med silami, preden to stori narava. Za tovrstno početje so naravoverski predniki uporabljali naravne moči oziroma nevidno silo, kot so ji rekli, ki so jo usmerjali v želeni cilj.

 

Kres ne kresni! Nekaj primerov iz ljudskega izročila – Boris Čok: “O vlogi boga Kresa v življenju Preložcev in moje none Olge priča dogajanje ob bližajočem se neurju, ko sem moral kot otrok hitro v hlev po lesen trinožni stolček za molžo in ga obrnjenega narobe položiti na sredo borjača, nona pa je na stopnicah večkrat vzkliknila: ‘Kres ne kresni u našo šišo!’ in z rokami ter tremi iztegnjenimi prsti, palcem vstran ter kazalcem in mezincem naprej (kot rogovi), suvala proti stolčku in nato proti nebu. Tako naj bi odgnala točo in strelo.«

Ali primer iz obsežnega gradiva Pavla Medveščka: Kadar pa je kazalo, da bo prišlo do neurja ali toče, je dehnar zapriseženim naročil, naj naredijo protinevihtni tročan. Na vzpetino so postavili tri kamne in ob vsakega v zemljo zapičili leskovo palico, ki so jo ošilili kot sulico. Palice so nato ob vrhu povezali, tako da je nastal tročan. Na sredino so namestili žerjavico, na katero so posipali brinove iglice, tako da se je kadilo.

 

Dim oljčnih vejic. “Zapriseženi so uporabili žerjavico in brinove iglice zato, ker so iz geomantičnega vidika, kot večina iglavcev, ognjenega značaja. Za povezavo med nebom in zemljo je skrbel dim, ki se je dvigal nad tročanom,” pravi Jože Guardjančič in dodal podoben primer posredovanja, ki ga je zabeležil v Senožečah: Naša teta je vedno spravila blagoslovljene oljčne vejice od cvetne nedelje in pri tem govorila, da se jih špara (hrani) za proti toči. Ko se je nad vasjo zgrnilo nevihtno nebo, je na smetišnici nesla žerjavico iz peči na sredino dvorišča in na njej zakurila shranjene oljčne liste, da se je dim vil visoko v nebo (pripoved Sonje Gerželj).

 

Zvoniti pred točo. Podoben je tudi primer pohorskega vrača Karla Denovnika, ki so ga terenske ekipe Etnološkega muzeja l. 1963 posnele pri preganjanju nevihte s kurjenjem blagoslovljenega lesa. “Z uporabo radiestezijske metode se s fotografije lahko zazna, da ima lonec v času priprave močan ognjen značaj, sam Karl Denovnik pa povečano duhovno moč za več kot stokrat,” trdi Jože Guardjančič.

Čeprav ne gre za klasični naravoverski pristop, omenimo, da so dolga stoletja in ponekod še danes nevihte odganjali in blažili z bitjem cerkvenih zvonov. Tudi pri tem gre za uravnavanje napetosti med ognjenim nebom in poudarjenim zemeljsko-vodnim značajem na zemeljski površini. Najbolje je, da pri tem sodeluje par dobro uglašenih zvonov. Prednost zvonjenja je, da ni treba posredovanja geomanta ter da ima zvon velik radij delovanja, tudi do deset kilometrov. A pri tem velja opomniti, da bi verjetno uporaba večine današnjih, v elektropečeh in brez znanja geomantije vlitih zvonov učinkovala ravno nasprotno in bi grozečo nevihto lahko še spodbudila.

 

Prošnja na Brezjah. Naravoversko prošnjo glede vremena bi lahko primerjali s priprošnjami ljudi za zdravje in blagor na Brezjah. V svetiščih naj bi namreč imele še večjo možnost uresničitve. Ravno vpliv na vremenske razmere je lahko eden poglavitnih razlogov za postavitev cerkva v lik pentagrama, kot ga poznamo recimo pri Cerknem. To je starodavna oblika, ki ima ob pravilni uporabi veliko obredno moč. Usposobljen geomant nevidno moč, ki jo ustvari pentagram, uporabi tudi za vpliv na vremenske pojave. Predvsem pa tak lik, umeščen v pokrajino in povezan v skupno delovanje, do neke mere samodejno preprečuje vremenske skrajnosti.

 

Oreh in žegen. Ob stanovanjskih hišah in gospodarskih poslopjih so pogosto posajeni orehi. Oreh ima, geomantično gledano, precej močan ognjen značaj in zato bolje kljubuje zemeljsko-vodni moči, ki zajame pokrajino v času nevihte, ter posledično delno preprečuje udar strele. Strele namreč po pravilu vedno udarijo iz ognjenega (pozitivnega) v zemeljski (negativni) pol.

Znano varovalo bodisi na strehah, bodisi na oknih hiš je bil tudi kamen strelnik. Ali imajo tovrstni predmeti moč ali ne, je v precejšnji meri odvisno od duhovne obdelave, torej da nekdo vpliva na moč predmeta, ne da bi posegal v njegovo obliko. Za to so naravoverci uporabljali imena ozben, belfin in bajilo, v danes večinski veri pa izraza posvetitev in blagoslov (žegen).

 

Kjer ni toče? “Iz raziskav, opravljenih z radiestezistom Francem Šturmom, sva prišla do zaključka, da so najprimernejše lokacije za prebuditev vodnega duha in posledično priklic dežja tiste, ki imajo močan vodno-zemeljski značaj (močno navzgornje delovanje), vendar nimajo fizično prisotne vode, oziroma jo je komaj za vzorec. Na takih lokacijah se ob pomanjkanju vode pogosto že naravno pojavlja posebna oblika biopolja, sposobna vplivati na rušenje prevlade ognjene sile,” razlaga Jože Guardjančič, ki pozna nekaj lokacij s tovrstnim značajem: v Posočju suha struga pod slapom Boka, Mala Boka, izvir potoka Lijak, greben Kolovrata z vzpetino Na gradu, spodnji tok potoka Doblarec ter prostor današnje cerkve v kraju Police. V jugozahodni Sloveniji znana vzpetina Čuk nad Rodikom, podoben značaj imata tudi Mušja in Skeletna jama.

 

Ženske in dež. Naše izročilo pozna tudi kar nekaj primerov klicanja dežja s pomočjo glasbe, plesa in petja. Pri glasbi je bolj kot za ubrano igranje šlo za vnašanje hrupa in ropota v prostor, torej ravno nasprotno od postopkov za preprečevanje toče in neviht z uglašenim zvonjenjem zvonov. Pri tem so uporabljali kovinske predmete iz vsakdanjega življenja (kladiva in podobno). Če se je zraven tudi pelo, je šlo za otožne čustvene pesmi deklet in mladih žena. Ali od tod izhaja tisto, da veliko žensk napoveduje dež?

Jože Guardjančič je glede na vse, kar je zbral in preveril na terenu, prepričan, da je bilo upravljanje z vremenom našim prednikom dobro znano. “V ta tisočletno preizkušena opravila niso samo verjeli, temveč so znanje redno in s pridom uporabljali. Seveda moramo najprej temu odvzeti nalepko vraževerja, s katero smo ga ožigosali zaradi lastnega neznanja.” Veliko več praznoverja je navsezadnje v ideologiji katolicizma, kjer se omenja hojo po vodi, da iz vode vino nastane ali da se od mrtvih vstane, če jih omenimo le nekaj.

Grmin

In poglavitno vprašanje: ali je vse to kaj pomagalo? Naravoverci so pač častili potoke, kamne, drevesa, vso naravo in njene sile, ki jih dandanes ne spoštujemo več. Če nekaj ni vidno, še ni rečeno, da ne obstaja. Mi pa se že dolgo obnašamo, kot da vemo vse, in nič nam ni več sveto.

 

 

 

 

 

Pavel Medvešček

Dodatek 1: Če je bila dolgotrajna suša, ki je že ogrožala ljudi in živali, je dehnar naročil zapriseženim, naj gredo v strugo Doblarca. Pred sončnim vzhodom so že bili tam. Hodili so v smeri izvira, dokler niso naleteli na vodo. Na tisto mesto je nato vsak postavil svoj kamen. Eden je moral biti v vodi, dva pa na kopnem. Za tem je vsak svojo leskovo vejo postavil na dva kamna, tako da je nastal tročan. Ko so stali vsak ob svojem kamnu, so si podali roke in tako prosili Nikrmano, da prebudi vodnega duha in bo potem začelo deževati (Pavel Medvešček).

Dodatek 2: V Kobaridu se je l. 1331 zgodil pomemben zgodovinski dogodek, ozadje katerega pozna premalo Slovencev. Križarska vojska iz Čedada (Furlanije) je napadla v imenu krščanstva Kobarid, kjer so posekali staro lipo in zasuli studenec, ki so ju domačini častili. Ne samo knjiga F. Bevka – Umirajoči bog Triglav, ki govori o teh dogodkih in zgodovinska listina, katero se je našlo, ampak občina Kobarid želi povrniti znanje tistih časov nazaj. Zato so okolico zdravilnega izvira Mrzli studenec uredili, po simpoziju o Staroverstvu, kjer je predavala vrsta strokovnjakov, predvsem o temnih plateh pokristjanjevanja Slovencev, pa se je odvila še slovesnost – posaditev lipe. Tega sta s prečudovito glasbo obogatila še pevka ljudskih napevov L. Jenče in citrar T. Plahitnik.

 

Dejan Ogrinec, revija Zarja

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

*