Home » Ekologija, Kronika, Zdravje » Vse o Hrastu

Vse o Hrastu

Hrast (lat.Quercus) je mogočno drevo iz družine bukvovk ali skledičnic (Fagaceae). V naših gozdovih raste več različnih vrst hrastov: dob (lat. Quercus robur), imenovan tudi drobnjak, gnelc, gnilec, gnjel, hrast, ličnik, nitnik, pisanec in poletni hrast; graden (Quercus sessiliflora) ali črepinjak, dob, gradinec, gradnik, hrastika, rebrščak in zimski hrast; cer (Quercus cerris);puhasti hrast (Quercus pubescens), črnika (Quercus ilex), imenovana tudi vednozeleni hrast, črničevje in turški hrast; oplutnik (Quercus crenata).

Hrasti predstavljajo pri nas 8% gozdne površine in so četrta najpogostejša drevesna vrsta, za smreko, bukvijo in jelko. Nujčev hrast vrste dob iz vasi Gregovec pri Bizeljskem je hrast z največjim obsegom pri nas. Meri okoli 778 cm, visok pa je 29 m. Nekoč se je ponašal tudi z bogato razvejano krošnjo, ki je pokrivala kar 700 kv. m. kmečkega dvorišča. Njegovo starost ocenjujejo na več kot 400 let.hrast_1385213531_670x0

Sledi mu hrast iz vasi Cundrovec pri Brežicah, z obsegom 735 cm in višino 25m. Najstarejše leseno kolo na svetu, staro 5200 je bilo najdeno l. 2002 ob raziskavah ostankov kolišča Stara gmajna pri Vrhniki. Poleg ostankov kolesa so našli tudi os, ki se je snela s kolesa. Kolo in os sta po mnenju strokovnjakov pripadala prazgodovinskemu dvokolesnemu vozu. Kolo je iz jesenovega lesa, os pa iz hrastovine.

V Armeniji je leta 1974 padel hrast, ki je bil star več kot 1520 let. Obseg njegovega debla je bil 10m. V letu 451 ali 499 naj bi ga posadil znameniti armenski polkovnik Vardan Mamikonjan ob zmagi nad perzijsko vojsko.

 

Velika dovzetnost hrasta do strel je bila verjetno že v prazgodovini vzrok, da so ljudje hrast povezovali z božanstvom bliska in groma. V obdobju od 7. do 4. tisočletja pred n.št. je bil hrast široko razširjen po Evropi, kar je bil verjetno razlog za podobno poimenovanje boga bliska in groma pri različnih ljudstvih.

Najbolj pogosta vrsta hrasta je dob (Quercus robur). Staroslovansko ime dob* pomeni drevo, hrast, hrvaško in srbsko dub, rusko dub, češko dub v enakem pomenu. Etimološko je izvor imena verjetno v indoevropskem korenu *dem, kar pomeni gradivo, za stavbeni les primerno drevo. Tudi grško dendron – drevo, je morda zloženka iz *dem- graditi in izpeljanke iz ide. *doru- drevo, les.

Beseda hrast v starocerkvenoslovanščini xrast* in rusko xvórost pomeni dračje, suhljad. Latinsko ime Quercus izhaja iz grškega imena «kerkeen», kar pomeni hrapav, grob, latinsko ime robur pa pomeni hlod. Hrast je mogočno drevo, katerega krošnja simbolizira veličastno moč, želod plodnost, korenine pa stabilnost in neomajnost. Za Grke, Rimljane, Venete, Kelte, Gote in Slovane je bil hrast sveto drevo, ki ga niso sekali, saj so verjeli, da bi s tem razjezili bogove gromovnike.

 

Rimski učenjak Plinij Starejši je pisal, da so hrasti stari kot vesolje. Mogočni hrast je bil od nekdaj simbol moči, modrosti, dolgoživosti in plemenitosti. V mitologiji mnogih ljudstev je hrast povezan z vrhovnimi bogovi: grškim Zevsom, rimskim Jupitrom, skandinavskim Thorom, gotskim Perkunasom in slovanskim Perunom. V mitologiji predstavlja domovanje bogov, pa tudi nebesna vrata, skozi katera bogovi vstopajo v zemeljski svet. V najstarejših navedbah se hrast pojavlja kot drevo, na katerem bivajo bogovi Sonca, ki se v času zimskega sončnega obrata ponovno rodijo. Prav poseben pomen v mitologiji imajo tisti hrasti, na katerih raste bela omela.

V grški mitologiji je bil hrast drevo vrhovnega boga Zevsa, ki ni bil le poglavar vseh bogov, ampak tudi bog neba, svetlobe in nevihte, predstavljal pa je tudi čuvaja državne ureditve in zaščitnika pravice. Najstarejše mesto, kjer so častili Zevsa, je bila Dodona v epirski pokrajini. Tam je rasel sveti hrast boga Zevsa. Iz šumenja tega hrasta so svečeniki prerokovali ljudem, ki so spraševali Zevsa za nasvet.

V starih časih se je Zevs večkrat spustil na Zemljo kot človek. Nekoč je vzel s seboj tudi Hermesa, božjega sla. Želel je preveriti gostoljubnost ljudi v neki majhni vasici, kjer sta kot potepuha iskala prenočišče. Ljudje so ju odganjali, češ da za potepuhe nimajo prenočišča. Po neuspešnem iskanju prenočišča sta naposled prišla do stare, s slamo pokrite hiše. V njej sta živela stara in bogaboječa Filemon in Bavkida. Popotnika sta z veseljem sprejela v svoj skromni dom. Medtem ko je Bavdika pripravljala večerjo, je Filemon skočil na vrt po grozdje, da bi ga stisnil in popotnikoma pripravil sveže vino. Pri tem je ugotovil, da vina sploh ne zmanjka in pomislil, da sta potepuha morda bogova z Olimpa, ki sta naredila ta čudež.

Vas, v kateri sta zaman iskala prenočišče, je Zevs zalil z vodo in nad vasjo postavil tempelj, kjer sta poslej živela Filemon in Bavdika. V zahvalo za gostoljubje jima je izpolnil njuno željo, da bi umrla skupaj. In ko sta umrla, se je Filemon spremenil v hrast, Bavkida pa v lipo.

Pri Grkih so v hrastih živele drevesne nimfe Driade. Grške nimfe so bila ženska nadnaravna bitja, ki jih evropska mitologija pozna pod imenom vile. Glede na kraj bivanja so imele različna imena: vodne nimfe so bile najade, gorske nimfe so bile oreade, gozdne in drevesne nimfe pa so se imenovale driade. Ime driada izvira iz gr. imena drys, kar pomeni hrast. Prebivalce antične Arkadije so imenovali »potomci hrasta«. V Homerjevi Odiseji Penelopa ni spoznala svojega moža, ki se je po dolgih letih vrnil domov in ga je ob srečanju nagovorila kot tujca:«Iz katerega rodu si? Od kod prihajaš? Da nisi zrasel iz hrasta kot v stari pravljici?«

Ovid v svojih Metamorfozah piše, da je Orfej po Evridikini smrti igral le žalostne melodije. Spremljevalke Dioniza bakhantke iz Trakije so nesrečnega Ovida obtožile, da jih žali, pričele vanj metati kamenje, gorjače, grude prsti in ga nazadnje raztrgale. Bakh ali Dionizij, bog vina, zabav in moške moči, jih je kaznoval tako, da jih je spremenil v hraste.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Vergil pa v Eneidi opisuje, da je Enej, po tem ko je ubil Mecenta, njegov meč, ščit, kopje in šlem podaril bogovom, tako da je vse to pribil na hrastovo deblo. Opisuje tudi, da je Enej s pomočjo zlate hrastove vejice, posvečene Persefoni, vstopil skozi vrata podzemnega carstva mrtvih in se nekaznovan vrnil v svet živih.

Hrast je imel pomembno vlogo v kultu rimskega Jupitra, ki so ga častili tudi v podobi hrasta. Želod so imenovali juglans – Jupiterov plod. Vsak rimski vojak je kot znak najvišje nagrade dobil venec iz hrastovih listov in želoda. Kot sveto je v starem Rimu veljalo tudi hrastovo poleno: večni ogenj v svetišču rimske boginje domačega ognjišča Veste je gorel samo iz hrastovih polen. Svečenice boginje Veste so bile vestalke, deklice, ki so jih v starosti od 6 do 10 let namenili služenju boginji. Njihova dolžnost je bila, da 30 let služijo boginji kot device. Poglavitna naloga vestalk je bila vzdrževanje večnega ognja iz hrastovih polen. Če je ogenj ugasnil, je bil to slab znak. Le enkrat na leto – ob novem letu, so ogenj pogasili in ga s trenjem dveh hrastovih palic znova prižgali. Ogenj so nato nosili po domovih, pa tudi po mestih in novih kolonijah.

Zažiganje hrastovih polen je bilo obredno in je simboliziralo preporod duha plodnosti. Verjetno je bila široka uporaba hrastovega pepela v ljudski medicini prav posledica verovanja o moči preporoda. Hrastov pepel so tudi posipali po njivah, da bi zemlja bogato rodila.

Pri Etruščanih je hrast veljal za simbol najvišjega božanstva Tina. Etruščanska zlata carjeva krona je imela upodobljene hrastove liste in želode. Vsako pleme Venetov je imelo trojico starešin, imenovanih Skrbniki Hrasta, ki so pod hrastom odločali o vseh pomembnih zadevah. Po verovanju Druidov je hrast simboliziral os sveta in bil naravno svetišče, v katerem so potekali obredi, izražal pa je tudi moško moč in modrost. Hrast je bil na splošno pri Keltih atribut moškega in želod je veljal za simbol falusa.

Ženski princip je pri Drudih simbolizirala bela omela. Hrast, katerega rušilna in ustvarjalna moč je bila v mitologiji povezana z močjo nevihte, je bil tudi atribut keltskega boga Dagda, oblečenega v živalske kože podobno kot Herkules. V verovanju Keltov so imeli hrast in hrastovi nasadi (ali dobrave) sveti značaj. Ime druid je Plinij povezoval z grškim imenom drys, kar pomeni hrast. Drugi zlog besede pa naj bi izhajal iz indoevropske «wid» – kar pomeni znati. Verjetno je besedo potrebno razumeti kot hrastov prerok. Med obredi, ki so jih izvajali keltski svečeniki ali druidi je imel največji pomen obred, v katerem so s hrasta odrezali omelo. Na hrastu rastoča bela omela je veljala za panaceo – zdravilo za vse bolezni in sredstvo proti vsem nesrečam. Ta obred je bil povezan z bogom modrosti Belom, opravljali pa so ga v času polne lune. V belo oblečeni druid je kot žrtev pod hrast pripeljal dva bela bika, jih zaklal in po tem z zlatim srpom odrezal belo omelo s hrasta.

Druidi so hrast, ki je imel glavni veji raščeni v obliki križa, proglasili za sveto drevo. Na desni veji so vrezali besedo Hesus (vrhovni bog), na deblu Taranis (bog groma), na levi veji Belenus (bog sonca) in na vrhu besedo Thau – ime druidskega boga dreves. Starodavna ljudstva Zahodne Evrope so še pred Kelti svoje pokojnike pokopavala v izdolbenih hrastovi deblih. Morda je razlog za to visoka vsebnost taninov v hrastu, kar bi lahko omogočalo konzerviranje, verjetno pa tudi vera v življenje po smrti.

 

James Lewis Thomas Chalmers Spencer (1874-1955), publicist, pesnik in član Kraljevskega antropološkega inštituta Velike Britanije v svojem delu Skrivnosti Britanije (The Mysteries of Britain: Secret Rites and Traditions of Ancient Britain Restored, 1905) piše, da so bili Druidi poslednji hranitelji kulta mrtvih. Smrt ni imela moči nad tistimi, ki so bili pokopani v hrastovih deblih, kajti ko je bog hrasta zarohnel z bliski in gromi, so se mrtvi prebudili kot iz zimskega sna.

V druidski abecedi je hrast označeval črko d (dui’r), ki predstavlja oblast in moč. Beseda «Duir» v mnogih evropskih jezikih pomeni «vrata». Hrast je Druidom verjetno pomenil vrata v drugo dimenzijo. Obredni ogenj so zato kurili s hrastovimi poleni, ker naj bi to odpiralo pot k bogovom. Mesec hrasta se po druidskem koledarju pričenja 10.junija in traja do 7.julija. V tem mesecu je dan poletnega sončnega obrata 24.6., ki so ga praznovali kot praznik imenovan Litha, ko so hrast obredno zažigali. Ogenj poletnega sončnega obrata se je zažigal s pomočjo drgnjenja dveh polen – hrastovega in jelkinega. Gre za simboliko združitve boga sonca, ki ga predstavlja hrast in boginje lune, ki jo predstavlja jelka. Združi jo ogenj. Hrast simbolizira tudi obrat sonca v času poletnega solsticija, ko sonce na svoji poti doseže na severu najvišjo točko in se od tega trenutka dalje prične spuščati proti jugu. V času sedmega lunarnega meseca ali meseca hrasta so Druidi na hrast vrezovali krog, razdeljen na štiri enake dele, kar je bil star simbol zemlje. Ta krog je predstavljal tudi zaščito hrasta pred strelami.

 

Obred sežiganja hrastovih polen se je v Angliji imenoval Yule Oak. Polena so okrasili z bršljanom ali omelo in goreti so morala vsaj en dan. Ta ogenj so »pogostili« s pivom ali ginom. V osrednji Evropi se je kult hrasta ohranil v obredu sežiganja hrastovih polen v času Božiča. V Franciji se je do 19.stoletja ohranil obred Buche de Noël: hrastova polena so okraševali s trakovi, cvetovi in suhim sadjem in iz njih zažigali sveti ogenj.

«Dann ali Tann (ekvivalent Tinne) – je keltsko ime, ki označuje sveto drevo. V Galiji in Britaniji je to tudi ime za hrast. Tannus je ime galskega boga gromovnika, Tin pa bog gromovnik upodobljen z ognjenim trizobom, katerega kult so Etruščani povzeli po galskih plemenih, med katere so se poselili. Hrast je bil sveto drevo tudi pri starih Germanih. Posvečen je bil bogu groma Donaru ali Tunaru in norveškemu Thoru. Podobno kot pri Tevtonih, Grkih in Romanih je bil bog hrasta tudi bog bliska, groma, vetra, dežja, lepega vremena in plodnosti.

V srednjem veku so se Skandinavci zbirali na skupnem zborovanju imenovanem “ting” pod hrastom, ker naj bi jim le tam z nasveti pomagale duše prednikov. V Nemčiji so v 18.in 19. stoletju najvišja vojaška priznanja imela obliko hrastovega lista in so se imenovala Eichenlaub, kar pomeni hrastova nagrada. V nemški romantiki je bil hrast simbol neomajnosti in trdnosti, zato se je verjetno tudi znašel na nacističnih uniformah.

V Fino-Ugorfinski mitologiji je znan motiv ogromnega hrasta, ki je s svojo krošnjo zakril sonce in luno. Človek, ki je prišel iz morja, je hrast posekal. Padlo drevo so Finci imenovali Mlečna cesta. V Islandski pripovedki bog daruje otrokom hrast, v katerem so se hranile dragocenosti njihove matere. Po smrti matere so otroci zbežali pred hudobno mačeho in se naselili v duplo hrasta. Gre za simboliko, ki kaže na to, da je hrast od nekdaj veljal za drevo, ki je človeka ščitilo pred vsem slabim. Čaščenje hrasta kot svetega drevesa srečamo tudi pri Judih in Arabcih. Biblija navaja, da je bog prvič nagovoril Abrahama prav pod hrastom v Sihemi, kjer mu je Abraham kasneje tudi postavil oltar. V Mojzesovi knjigi je zapisano:…«Tedaj so dali Jakobu vse tuje bogove, ki so jih imeli, pa tudi uhane iz svojih ušes, in Jakob jih je zakopal pod hrast blizu Sihema. »

V nadaljevanju je omenjen tudi hrast jokanja:« Takrat je umrla Rebekina dojilja Debóra. Pokopali so jo za Betelom pod hrastom; zato ga je imenoval hrast jokanja.« Mojzesova knjiga, 35. V zgodovini je znano nekaj mogočnih dreves, ki so povezana z znamenitimi osebnostmi. Tako je kot simbol pravosodja znan hrast v Gozdu Vincennes v predmestju Pariza, kjer je »Salamon srednjega veka« francoski kralj Ludvik IX. Sveti (1226-1270) razglašal svoje pravične sodbe.

 

Hrast je bil sveto drevo tudi pri starih Tjurkih na Altaju. Posvečen je bil bogu neba Tengri. Simboliziral je moč, moškost in modrost ter ljudem v težkih življenjskih situacijah pomagal najti pravilno rešitev. Stari Tjurki so namreč verjeli, da se lahko z vrhovnim bogom Tengri sporazumevajo preko hrasta, zato so se naslanjali ob hrastovo deblo, da bi se jim tisto, za kar so prosili Tengrija zagotovo uresničilo. Na pokopališčih so sadili hraste in pot k tem svetim hrastom imenovali Sveta pot. Verjeli so, da so korenine hrasta povezane z umrlimi in da duše umrlih 40 dni, dokler ne zapustijo zemeljskega sveta, bivajo v krošnji hrasta.

Tudi pri Hunih in Tatarih je bil kult hrasta povezan z vrhovnim božanstvom Tengri in boginjo Umai. Želod je veljal za simbol velike boginje Matere in je bil pogosto upodobljen v ornamentiki in okrasju. Ženske so nosile ogrlice, na katerih so bili nanizani okraski v obliki želoda. Taka ogrlica je služila kot amulet za plodnost in obenem zaščito pred vsem slabim.

Sibirski Tatari so v grob čarovnika ali samomorilca zasadili hrastov kol. Verjeli so namreč, škodujejo ljudem – ponoči pojedo oblake in zato povzročijo sušo. V Siriji so pod hraste pokopavali svete pokojnike in njihove grobnice prekrili s kamnitimi belimi kupolami. Na veje hrasta pa Sirci še danes zavezujejo trakove in pri tem izrečejo svetemu hrastu svojo željo. James George Frazer (1854-1941), škotski antropolog, religiolog in filolog je svoje življenjsko delo usmeril v primerjalne študije religioznih verovanj, magičnih praks in mitologij. Kot vir svojih primerjalnih raziskovanj je uporabljal antične zgodovinske vire in vprašalnike, ki jih je razposlal misionarjem, diplomatom in trgovcem širom po svetu in katere so mu vrnili s podatki in opisi lokalnih religioznih praks in običajev.

 

V svojem delu »Zlata veja« (The Golden Bough 1890) J.G. Frazer piše o večno zelenem hrastu v bližini Bejruta:«Prebivalci na ta hrast obešajo koščke svojih oblačil, kar naj bi pozdravilo njihove bolezni. Ena izmed korenin hrasta tvori lok nad zemljo in ljudje, ki bolehajo za revmatizmom ali lumbagom, se splazijo pod to korenino, da bi se pozdravili. Tudi nosečnice naredijo to z namenom, da bodo imele lahak porod. 21.septembra pa moški in ženske vso noč plešejo okrog tega drevesa.«

Misionarji, ki so v letih 681-82 potovali preko Dagestana v Armenijo, so poročali o obredu, ki so ga videli v Dagestanu: žrtvovanje hrastu, ki je bil posvečen bogu neba:«Kri žrtvene živali so polili po drevesu, v krošnjo pa so obesili živalsko lobanjo in kožo«. Običajno je bila v Dagestanu žrtvena žival konj. Obstajalo je verovanje o mistični povezanosti živali in rastlin – tako je bil brin povezan s kozo, hrast pa s konjem. Hrast so lahko posekali šele po tem, ko so njegovo deblo poškropili s krvjo žrtvene živali.

V življenju starih Slovanov so imela drevesa posebno vlogo. Ena izmed legend pripoveduje o času, ko še ni bilo ne zemlje, ne neba, le sinje morje in sredi morja sta stala dva mogočna hrasta. Na njunih vejah sta sedela dva goloba. Nekoč sta zaplahutala s svojimi krili in poletela na dno oceana, od koder sta prinesla pesek in kamenčke, iz česar je nastalo nebo, zemlja in vsa nebesna svetila.

Z davnih časov se je ohranil tudi mit o drevesu življenja, ki ga je povzela tudi biblijska zgodba o Edenskem vrtu. Slovani so verjeli, da je drevo življenja središče vsega vesolja. Korenine tega drevesa so objemale zemljo in se vraščale v njeno središče. Na krošnji tega drevesa je slonel nebesni svod.

Drevoživljenja je arhaičnemu človeku dajalo predstavo o prostoru in času: predstavljali so si ga kot hrast z dvanajstimi vejami, na vsaki veji štiri gnezda inv vsakem gnezdu sedem ptic. Ta mitološka predstava je služila arhaičnemu človeku kot lunarni koledar: 12 mesecev po 4 tedne, vsak teden ima 7 dni. Stari Slovani so podobo Peruna, boga bliska in groma izrezovali iz hrasta, ki soga imenovali Perunovo drevo. Iz hrasta so zažigali tudi t.i. večni živi ogenj, ki so ga zanetili s trenjem dveh hrastovih palic. Tak ogenj je vsako leto gorel na Ivanovo noč oz. Noč Ivana Kupala.

 

Perún je v slovanski mitologiji najvišji bog; bog strele, bliska, groma in dežja, bog priseg, pomladi in plodnosti. Njegovi simboli so hrast, ki velja za sveto drevo, perunika, orel in sekira. Največ jezikoslovcev ime Perun izvaja iz pomena »tisti, ki udarja«. Stari indoevropski koren *per-, *perk-, *perg namreč pomeni udariti. Povezave lahko iščemo s keltskim imenom *dru (hrast), latinskim quercus (hrast). Določeno povezavo lahko vidimo tudi s hetitskim imenom perunaš (skala).

Ruski kronik Nestor (okrog 1056-1114), imenovan tudi Nestor Letopisec je zabeležil, da je kijevski knez l.945 ob sklenitvi miru z Bizantinci prisegel pred hrastovim Perunovim kipom. Ko pa je leta 988 knez Vladimir sprejel krščanstvo, so kult Peruna prepovedali. Prepovedano je bilo tudi čaščenje hrastov kot svetih dreves, posvečenih Perunu in poleg kipov poganskega božanstva so z namenom, da bi izkoreninili prejšnjo religijo, uničevali tudi svete hraste. Na Finskem so ime boga Peruna celo demonizirali in tako je v finskem prevodu Biblije vse do leta 1933 ime Perun pomenilo Hudiča.

V Rusiji je bil mogočen hrast simbol zaščite in obrambe. Obzidje moskovskega Kremlja je Ivan Kalita (1325— 1340) dal zgraditi iz hrasta. Hrastovina se je uporabljala od nekdaj za vojaške potrebe, saj je gorjača iz hrastovega lesa služila kot izvrstno orožje. Hraste se pogosto uporablja v heraldiki v dveh oblikah: z želodom in brez želoda. Leta 1882 je bil hrastov emblem vključen v ruski grb. Hrast je bil pogosto uporabljen v vojaških emblemih na uniformah, odlikovanjih in medaljah mnogih evropskih vojsk kot simbol vojaške moči in hrabrosti. Ta simbolika hrasta je bila verjetno razlog, da je bil venec hrastovih listov tudi na emblemu Varšavskega pakta.

 

Ob žetvi so si Rusi še do nedavna za pas zatikali vejico hrasta, da jih ne bi bolel hrbet. Poljaki so na rogove krav obešali hrastove vejice, da bi bile krave močne. Južni Slovani so popkovnico novorojenca po porodu odrezali z rezilom iz hrastovega lesa, da bi otrok zrasel v krepkega fanta. Da bi odgnali otroške bolezni in zmanjšali smrtnost otrok, so odstrižene nohte in lase zatikali pod lubje hrasta. Na hrast so simbolično prenašali bolezni s tem, da so nitke iz oblačil ali pa kar cela oblačila bolnikov obešali na hrastove veje.

Pri baltskih Slovanih je hrastov gozd veljal za domovanje boga groma Rugevita. Upodobljen je bil s sedmimi obrazi in sedmimi meči in je veljal tudi za boga vojne. Nadškof Absalon, ki je v času pokristjanjevanja nastopil proti poganskim bogovom, je podobo boga Rugevita uničil tako, da mu je odrezal noge in kip je s treskom padel na zemljo.

V Litvi so bili hrasti posvečeni bogu gromovniku Perkunu. Krščanski misionar Helmgold je poročal, da je na svoji poti proti Lübecku videl svete nasade hrastov, ki so jih pogani zavarovali z visokimi lesenimi ograjami, in zapisal:«To mesto je bilo sveto, ljudje so imeli svoje svečenike in praznike z žrtvovanjem.

Ob teh praznikih se je skupaj s svečenikom in knezom zbral ves narod. Vstop v svetišče pod hrasti je bil dovoljen le svečeniku, tistim, ki so prinašali žrtvena darila in vsem, ki so iskali zavetje pred preganjalci.« Pod svetimi hrasti so pri Slovanih potekali domala vsi obredi in slavja: srečanjaporočni obredi, sodbe. Pri Lužiških Srbih ob reki Spree so nekoč na dan 2.julija sredi vasi postavljali hrast, ki je imel v krošnji železni drog. Okrog hrasta so plesali in gnali živino, da bi se bogato množila.

 

Pri Južnih Slovanih se je kult hrasta ohranil vse do danes. Pravoslavci dan pred Božičem imenujejo Badnjak, Badnji dan ali Badnji večer. Po gregorijanskem koledarju je to 6.januar. Badnjak je mlad hrast ali cer, ki ga posekajo pred sončnim vzhodom na Badnji dan. Gospodar se s sinovi ali vnuki zgodaj zjutraj odpravi v gozd, izbere mlad hrast takšne velikosti, da ga posekanega lahko na ramenu odnese domov. Preden ga poseka ga ogovori:«Dobro jutro Badnjak in vesel Božič!« Badnjak predstavlja živo bitje in ponekod mu prej, preden ga posekajo, darujejo vino ali med. Prvi udarec s sekiro je z vzhodne strani.

Badnjak je potrebno posekati s tremi udarci. Tretji udarec je z zahodne strani, da bi badnjak padel na vzhodno stran. Ponekod badnjak sekajo tako, da pri sečnji nastanejo iveri, ki imajo poseben pomen: dodajajo jih tudi v vodo, ki naj bi s tem postala zdravilna. Badnjak zvečer obredno prinesejo v hišo, gospodinja ga posipa z žitom, gospodar pa ga da na ognjišče. Premažejo ga z medom in ga potem zakurijo.

V krščanski simboliki badnjak predstavlja hrast, ki so ga pastirji prinesli v Betlehemsko pečino, kjer se je rodil Kristus, da bi Jožef lahko zakuril ogenj in ogrel Marijo in novorojenca. V poganski simboliki pa badnjak predstavlja božanstvo sonca, ki ga zažgejo, da bi se ponovno rodilo. Gre za povezavo s sončevim ciklusom, saj naj bi se iz ognja rodilo novo sonce. Kult badnjaka ni le slovanski, pojavlja se tudi pri Keltih. Ruski filolog Vladimir Nikolajevič Taporov (1928-2005) trdi, da slovanski badnjak podobno kot starogrški Piton in staroindijski Ahi Budhna v mitologiji predstavlja borbo proti uničenju. Piton, ki pooseblja podzemlje in mrak, je namreč grozil, da bo uničil ves svet, dokler ga ni bog sonca Apolon, uničil.

 

Pri Južnih Slovanih je hrast pogosto stal sredi naselja ali na vzpetini nad naseljem. Pod njim so se zbirali starešine in odločali o vseh pomembnih stvareh. Pod krošnjo hrasta so se posvetovali, izrekali sodbe, prirejali slavja itd. V zgodovini Balkana ima poseben status Takovski hrast, pod katerim so leta 1815 sprejeli sklep o drugi srbski vstaji proti Turkom. V Dalmaciji so verjeli, da v hrastu živijo duhovi, ki kričijo, ko človek poseka hrast. Sekanje hrasta je po verovanju Dalmatincev prinašalo smrt ali nesrečo. Temu se je človek lahko izognil le tako, da je s sekiro, s katero je posekal hrast, na hrastovem tnalu ubil kuro. V vzhodni Hercegovini so katoliki na božično jutro zaklali ovco tako, da so jo položili na hrastovo tnalo. Ta obred naj bi dom varoval pred vsem slabim.

Hrast je imel v predkrščanskem času vlogo poganskega svetišča. Že Plinij Starejši je v 1.stoletju pred n.št. učil, da je drevo »svetišče bogov«. Perunov dan je v krščanstvu zamenjal Sveti Elija (Ilija). V Bibliji beremo, da se je na gorečem vozu dvignil v nebo, kar je spominjalo na bliskanje med nevihto, torej na nekdanjega Peruna. Prerok Elija je eden redkih svetnikov Stare zaveze, ki ga časti tudi rimokatoliška cerkev.

 

Večina cerkva je bila postavljena na mestu, kjer so pred krščanstvom stali hrasti. Nekatere so ohranili, pogosto pa so ob novo nastalih cerkvah posadili hraste. Križe so izdelovali iz hrastovine, prav tako tudi krste, kar je zagotovo ostanek poganstva. V vaseh, kjer ni bilo cerkva, so se cerkveni obredi opravljali pod hrastom, okrog katerega so tudi pokopavali pokojnike. Arheološke najdbe kažejo, da so že v času 5000 let pred.n.št. iz želoda pekli kruh. Hrast so ponekod imenovali tudi kruhovec. V surovih plodovih hrasta se nahaja za človeka strupena snov kvarcetin, ki pa živalim ni škodljiva. Pri temperaturi se kvarcetin razgradi. Pavsanij je pri opisu Arkadije zapisal, da je car Arkadije Pelast ljudem namesto uporabe trav, listja in korenin kot hrane, svetoval uporabo želoda.

Hrast je bil zelo pomemben v ljudski medicini. Zlasti veliko zdravilno moč so pripisovali hrastom, v katere je udarila strela. Posebno moč je imelo prvo spomladansko grmenje: če se je človek ob gromu naslonil na hrast ali steno iz hrastovega lesa, ga nikoli ni bolel hrbet. Proti zobobolu so grizli koščke hrastovega lesa. Verjeli so tudi, da bolezen izgine, če se bolnik zavleče v hrastovo duplino ali trikrat splazi skozi razcepljen hrast.

V Britaniji je veljal običaj, da je pri glavobolu potrebno zabiti žebelj v hrastov tram ali hlod in bolečina mine. V času poletnega sončnega obrata so v levi roki držali košček hrasta, kar naj bi odpravilo vse bolezni.Hrast-Quercus-sadnica_slika_O_10935397

V Wellsu so verjeli, da tistemu, ki je v želodu našel črva, grozi revščina, tistemu, ki je našel pajka, pa bolezen. Z želodi so tudi prerokovali. Zaljubljenci so izbrali dva želoda, ju imenovali s svojimi imeni in ju vrgli v posodo z vodo. Če sta se na površini plavajoča želoda združila, je to pomenilo svatbo. Izkušnje ljudskega zdravilstva o zdravilnosti hrasta, ki so nekoč veljale kot magične, lahko danes razumemo kot zelo stvarne, saj kemijske analize lubja, listov in plodov kažejo na vsebnosti, ki imajo nesporno velik zdravilni učinek.

Lubje hrasta vsebuje 5-20% čreslovin, največ v lubju mladih vej, elagno in galno kislino, floroglucinol, flobafen, sladkor, sladki alkohol kvercitol (kvercit), grenko snov kvercin, 5-6% gume, maščobe, smolo, škrob, precej rumenega glikozidnega barvila kvercitrina. Skledice ali želodove kapice vsebujejo do 45% čreslovin, plodovi (želod) od 629% čreslovin, 30-37% škroba, 7-8% sladkorjev, 6,5-7% eljakovin, 3-15% maščobnega olja, 2% smole, kvercin, kvercito, citronsko in galno kislino in precej fosforja.

Šiške (kroglice na hrastovih listih), vsebujejo 24-70% čreslovin, galno, digalno in elagno kislino, sladkor, škrob, smolo in kalcije oksalat. Želod je okusen, če vsebuje veliko škroba in čreslovin. Vsebnost škroba in čreslovin je v obratnem razmerju, zato sta od naših hrastov najprimernejša za uživanje cer in graden. Praženo in zmleto seme, ki je v sredini želoda je okusen kavni nadomestek. Zmlet želod je mogoče dodajati krušni moki in iz njega pridobivati maščobe. Iz zahodnosredozemskega hrasta (Quercus ballota) pridobivajo škrob in ga dodajajo otroški hrani. Mladi spomladanski listi so okusna solata. V Kurdistanu uživajo hrastove liste, iz katerih se po naselitvi nekih mušic izceja hrastova mana. V hrastovih sodih dozorevajo rum, konjak (vinjak), whisky in vino, pri čemer pod vplivom čreslovin dobijo prijetno aromo in barvo.

Lubje je adstringent, stiptik, vulnerarik, antiflogistik in antiseptik. Zunanje se uporablja pri kožnih boleznih, zlasti vlažnih izpuščajih in ekcemih, vnetjih ženskih spolovil, vnetjih očesne veznice, pri ozeblinah, hemeroidih, bradavicah, potenju nog, za grgranje pri vnetjih v ustih in grlu. Hrastovo lubje se za uživanje uporablja pri vnetjih želodčne in črevesne sluznice, čirih na želodcu in dvanajstniku, kot antidiaroik in antidot pri zastrupitvah z alkaloidi (strupenimi rastlinami, tudi gobami) in težkimi kovinami (predvsem svincem, kositrom in bakrom) – V živinozdravstvu se hrastovo lubje uporablja kot antidiaroik, pri vraničnem prisadu in jalovosti kobil.

Mladi hrastovi listi so analeptik pri slabotnih, okrevancih in jetičnih bolnikih, diuretik, stomahik. Čistijo kri, zavretek iz posušenih listov se uporablja za grgranje. Pražen želod je antidiaroik, primeren tudi za otroke. Priporočali so ga tudi pri škrofulozi (tbc vnetje bezgavk), rahitisu in boleznih mehurja. Želod je predvsem krma za svinje, lahko pa ga uporabimo tudi kot krmo za govedo, koze in perutnino, če ga prej izlužimo v vodi.

 

Hrastovina je zelo trden, žilav in proti vodi odporen les, ki ima tudi visoko kurilno vrednost. Uporablja se v gradbeništvu, ladjedelništvu, sodarstvu, mizarstvu, za izdelavo pohištva, rudniških podpornikov, železniških pragov, parketa, furnirja, za kurjavo in pridobivanje oglja. Hrasti so eden najpomembnejših virov čreslovin, ki se uporabljajo za strojenje, barvarstvo in vinarstvo. Hrastovo lubje se dodaja kompostu, ker pospešuje zorenje, pepel pa kruhu, da ohrani svežino.

France Prešeren v epski pesnitvi Turjaška Rozamunda pričenja pripoved pod hrastom, kar kaže na dejstvo, da so se tako »usodne« odločitve kot je zaroka graščakove hčere, lahko sklepale le pod krošnjo mogočnega hrasta:

»Hrast stoji v turjaškem dvóri,

vrh vzdiguje svoj v oblake,

v senci pri kamniti mizi

zbor sedi gospode žlahtne,

ker Turjačan spet gostuje

Rozamundine snubače.«

 

MarijaAna Kolman

3 Responses to Vse o Hrastu

  1. Hvala za objavljene povzetke izročil o hrastu. Redko je tako izčrpno besedilo najdeno zbrano v takem obsegu.

  2. Tomaž Janžovnik

    Spoštovani,
    glede na izčrpno podane podatke o hrastu vas prosim, za informacijo o morebitni škodljivosti izluževanja snovi iz hrastovega lesa v zemljo. Sveže sekane hrastove tramove bom uporabil za izdelavo lesenih gred za gojenje zelenjave. Ali obstaja možnost, da se iz hrastovega lesa izlužujejo snovi v zemljo in morebiti škodovati rasti zelenjave ali začimbnic?
    V pričakovanju odgovora, lep pozdrav!
    Tomaž

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

*

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.