Home » Nerazvrščeno, Turizem » Joži Šmid in njene Sončne ure

Joži Šmid in njene Sončne ure

Ni peščena, ne tiktaka, nima baterije, pa nikdar ne zamuja. Kaj je to?

Ena od osnovnih potreb človeka je merjenje časa. S tem problemom se človek srečuje odkar se zaveda sebe. Še posebej v današnjem času, ko smo vsi skoraj paranoično obremenjeni s pomanjkanjem časa.

A nekoč smo merili čas preko sonca in osnovna enota je bila dan. In zato je bila sončna ura človekov najstarejši, najpopolnejši in najbolj natančen merilni instrument; pa še nikdar se ne pokvari.

Kot načeloma vsi, tudi ga. Joži Šmid iz Radovljice obožuje sonce. In kot za hobi, si je gospa Joži za svoje poslanstvo našla zanimivo nalogo – raziskovanje sončnih ur. Naprave, katere osnovno gonilo je gnom, kazalec, ki v naših krajih moli iz sten ven pod kotom okoli 45 stopinj glede na tla in katerega senca vsakomur pove točno uro. Sicer je to znanje večini glav zdavnaj pozabljeno, saj že leta nosimo ure na zapestju ali pa kukamo na prenosne telefone.

Zgodba njene ne ravno vsakdanje predanosti, se je pričela l. 2002 v Italiji. V glavi je takrat zaslišala glas – fotografiraj sončne ure. Ni vedela točno zakaj, a sledila je ideji in pot jo je pripeljala pred 1500 takih naprav po svetu in kakih 200 v Sloveniji.

Za izvedbo te naloge jo je okoli desetletja, na 1300 kubični Yamahi, z velikim veseljem in spoštovanjem do predanosti, na zadnjem sedežu prevažal in tudi sam oprezal za sončnimi urami njen mož. Tako sta dva popotnika, z vetrom v laseh, skupaj odkrivala objekte z narisanimi številčnicami včasih prav neverjetnih oblik.

Spočetka sta ure “odkrivala” naključno, ko sta križarila na motorju vse vikende, ne glede na vreme. Če je bila zanimiva, jo je Joži fotografirala, poiskala lastnike, se pogovarjala z njimi, bila pri nekaterih celo večkrat in tako čedalje globlje spoznavala obširni svet sončnega kazanja minljivosti časa. Z obiski je pridobila tudi mnogo znanstev in prijateljev, kar je še bolj utrdilo njeno pot.

Potem pa je začela slediti zgodbi bolj poglobljeno. Najdbe niso bile več samo rezultat detektivskega raziskovanja, ampak načrtovanja. In bolj, ko je odkrivala, bolj ji je bilo jasno, da mora ta, sicer za marsikoga nepotreben trud, še zaživeti življenje. Kajti toliko se jih skriva pred pogledi po zidovih cerkva ali gradov, predelih mest, vaseh, kjer se starajo obraščene, zaraščene, obledele, pozabljene, da je res škoda.

Tako je sledila odločitev, da je izdala knjigo v samozaložbi, kjer je opisala 166 lokacij in sončnih ur po naših krajih. Sicer bi nekdo prej pomislil, da se je za kaj takega pobrigala že naša etnografska scena, pa temu pač tako.

Zanimivo pa tudi, da od nekaterih lastnikov teh ur tudi po desetletnem moledovanju ni prišel pristanek za objavo in so (žal) morale ostati neobjavljene.

Pa še nekaj je zanimivo. Da ta “obrt”, izdelava sončnih ur, sploh še ni odšla iz našega sveta. Take ure se še vedno postavljajo, tudi na zelo obiskanih javnih krajih, kot recimo nakupovalno središče BTC, kjer je “vrezana” v ploščad analemna parkovna sončna ura ali pred Centrom za slepe in slabovidne v Škofji Loki, kjer deluje (verjetno) edina sončna ura za slepe na svetu. Omenjena sončna ura za slepe deluje s pomočjo leče, ki posreduje v eni točki skoncentriramo vso svetlobno in toplotno moč sonca, da jo lahko slepi zaznajo z otipom. Kamnito številčnico ima razdeljeno na dopoldanski, opoldanski in popoldanski del. Izrisana je v arabski in brajlovi pisavi. Krivec za nastanek te (In še mnogih) pa je mojster Bojan Frantar iz Kranja.

 

V knjigi Svetloba sonca in njegove sence, so objavljene spregledane in pozabljene, pa obenem izjemna umetniška dela. Joži Šmid si je ob izidu oddahnila, a pred tem ji je na pot stopila še ena naloga.

Proti koncu dela na knjigi jo je namreč napadla zahrbtna bolezen. Čeprav se je pred tem počutila fenomenalno, ko je opazila malo bulico na prsih, je vseeno odšla na pregled. Še preden so dobro odkrili zakaj gre, je izgubila 10 kg, po vseh mučnih tretmajih, ki jih je potem preživela, pa končala na polovičnem delovnem času, saj ji je narkoza zapustila slabši spomin, pozabljivost in brezvoljnost.

Dobra stran njenega upora proti bolezni je njena prehrana z večinoma zelenjavnimi jedmi in povečana življenjsko pozitiva. In čeprav kdaj pa kdaj pozabi natočiti bencin, ali oprati in zlikati perilo in podobno, je kar se tiče knjige in sončnih ur, zanimivo, njen spomin popolnoma neprizadet (natančen).

Kakorkoli, sončna ura, ta pozabljena naprava, ki spremlja človeštvo stoletja in tisočletja, v omenjeni knjigi zares deluje na novo (knjigo je oblikovala Sandra Pohole). Ne samo zaradi predanosti, ki je vzelo leto dni časa do tiska. Gre bolj za to, da dlje, ko se brska po njej, bolj postaja pomembno sporočilo o zanimivosti te naprave.

Ne samo kot etno-dediščina, ampak tudi v prihodnosti znajo biti “potrebne”. A za svoje delovanje ne potrebujejo le sonce, ampak tudi kot rečeno mojstra, ki jo “umeri”, v resnici ustvari.

Eden od takih pozanavalcev je tudi dr. Tomaž Zwitter, prof. astrofizike iz Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. V Jožičino knjigo je napisal uvodne stavke. “Podobno kot druge vrste ur (npr. na vodo), so mehanske ure potrebovale stabilen način umerjanja. Za to so Sonce in z njim sončne ure, še bolj pa zvezde, nepogrešljive” in še opozoril: če čas merimo tako, da nam Sonce vedno kulminira natanko opoldne, nam čas zato ne teče enakomerno. Njegov pravi ekvivalent je srednji Sončev čas. Razliko med obema časoma, pa imenujemo časovna enačba, ki lahko doseže do 16 minut in tej krivulji v obliki stisnjene osmice pravimo analema. A pozor, isti izraz v zgodovini astronomije pomeni tudi nekaj drugega!

 

Pa sončne ure seveda niso samo merilec časa, temveč pogosto umetniško delo z globoko sporočilnostjo. Recimo na Pleterski mojstrovini iz parkirišča, ki sta jo naredila patra Jurij in Janez piše – glejte, zdaj je tisti milostni čas, misel iz Svetega pisma, ki nagovarja vsakogar, da je trenutek, ki ga živimo sedaj, ne v preteklosti, niti v prihodnosti. Ali izjemno delo nekdanjega kojščanskega duhovnika Edka Ferjančiča, vogalna sončna ura na cerkvi Marijinega vnebozetja v Brdih – Ena bo zadnja. Je mislil s tem na tri gnomone ali kaj drugega, se ne ve. Na sploh je zagonetk in misli na teh stvaritvah vse polno in zato so pred pozabo rešene in zapisane tudi v knjigi.

In če pustimo ob strani tiste posebne ure, kot recimo sestavljenka iz 2000 kosov (Pleterje), ali tista iz Gradišča pri Vipavi, ki čas meri na 5 sekund natančno, je ena od “drugačnih” nedvomno najbolj enostavna “navadna” sončna ura iz knjige. Navaden kamen, z enostavnimi vrezninami, ki stoji na Starožirovski cesti v Žireh. A ko je sonce, tudi ta ura “deluje”.

Verjetno nas bo zdaj prijeli, da bomo kako sončno uro ali navdušujočo arhitektonsko podrobnost po novem znali odkriti tudi sami. Le hiteti bomo morali nekoliko manj in si vzeti nekaj časa tudi zase in opazovanje; in kdaj dvigniti pogled od tal v nebo.

Besedilo: Dejan Ogrinec, fotografije: D.O., revija Jana

 

One Response to Joži Šmid in njene Sončne ure

  1. Izdelava sončnih ur Jurij Makovec:Izdelava sončne ure na fasado:http://www.restavratorstvo.si/?page_id=54

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

*

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.