Home » Ekologija, Turizem » Čigava je narava?

Čigava je narava?

Ta tema je odprta za mnogo naravnih dobrin in lepot, ki so pri nas (Tržič) v okolici na debelo posejane. Ampak nekje se začne…
Gre za Dovžanovo sotestko. Stena, ki so jo uredili alpinisti in se za njeno uporabo dogovorili s kmetom lastnikom, je z Naturo 2000 »padla« pod občinski nadzor, odnosno ZVKD Kranj, da ne bremenimo Tržiške UE, samo da poenostavimo.

Občinska uprava zdaj dovoljuje in zapoveduje: alpinisti jo še smejo urejati, da je varna za plezanje, a hkrati morajo plezališče legalizirati in odpreti za javnost. Nelogično? Zakaj speljati poti, postaviti table in pripeljati množice, če bi vendar morali naravo ščititi? Kdo je v resnici njen lastnik?

Težava po desetletjih miru.
Veliko nas pozna geološko posebnost Tržiča in naravno znamenitost, Dovžanovo sotesko. Manj pa jih ve, da so nad sotesko skalnati stebri, t.im. Turni (Kušpergarjevi). »Za strmo, skoraj sto metrov visoko steno v Dovžanovi soteski mi je spomladi l. 1963 povedal prijatelj, soplezalec iz AO Janez Hladnik,« razlaga Luka Rožič, tržiški alpinist in avtor večine klasičnih smeri v steni. »Kasneje se je izkazalo, da je stena na najvišjem delu visoka 78 metrov, spodaj pa vrv visi štiri metre stran od nje. V juliju tistega leta sva z Janezom prvič stala pod njo. S staro ameriško najlonko in nekaj klini sva zaplezala v spodnji del in se prebila do značilnega kota in še malo višje.« V avgustu istega leta se je Janez Hladnik smrtno ponesrečil v Grossglocknerju in stena je nekaj časa ostala pozabljena. Leta 1965 so plezali naprej. »Zaustavil nas je previs sredi prvega raztežaja. Plezali smo v gojzarjih, pumparicah, navezani okoli pasu samo z vrvjo, brez čelad in podobne opreme.« Nato je Luka odšel v vojsko in šele poleti 1967 sta z Dušanom Srečnikom – Zobačem preplezala smer Ta vohka. Čez nekaj dni sta preplezala še Ta težko. Kasneje, ko je Dr. Iztok Tomazin začel pri nas s popularizacijo prostega plezanja, je ob prvih prostih ponovitvah smeri v Dovžanki takrat edini slovenski tednik Tovariš dogodek predstavil celo na naslovnici. Potem so začeli v Turne zahajati tudi ostali plezalci. Fantje so nadelali pot do stene, navrtali v smeri svedrovce, se dogovorili z lastnikom zemljišča in plezališče pošteno in odkrito predstavili po knjižnih plezalnih vodnikih. Vse, kot se »za gre«, kot pravijo domačini. A glej ga zlomka, po desetletjih miru pride težava.

Kaj se sme in kaj ne?
Evropska unija že več kot desetletje oblikuje mrežo posebej varovanih območij Natura 2000. Njen namen je ohranjanje biotske raznovrstnosti, in sicer tako, da varuje naravne habitate ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, pomembnih za Evropsko unijo. Slovenija je, tako kot vse države članice, bila dolžna določiti območja Natura 2000 in jih tudi ustrezno ohranjati. 29. aprila 2004 je to storila z Uredbo o posebnih varstvenih območjih. Na papirju se bere zanimivo, kaj naj bi to v resnici prineslo ali kako izboljšalo stanje, pa se ne ve. Verjetno slabše ne bo, so se tolažili Tržičani ob potezi, ki je skoraj celotno tržiško občino postavila pod okrilje odredbe Natura 2000. V zapisu pa ni seveda nič o tem, kaj se sme in kaj ne. Podoben zaplet kot v Triglavskem parku (TNP), kjer obstajajo samo omejitve, pa nobene prednosti (ali odškodnine) za domačine.

Občinska last?!
Nedolgo nazaj so se fantje iz tržiškega alpinističnega odseka zopet spomnili, da bi bilo pot do Stene potrebno malce urediti in svedrovce zaradi rje zamenjati, da bo plezališče varno. Med člane odseka so po elektronski pošti razposlali delovni poziv, datum in potrebno orodje, sporočilo pa je prišlo tudi v elektronski nabiralnik na občinsko upravo. Tam so na dan potegnili papir območje Natura 2000 in članom odseka javili, da kršijo zakon. Del vrlih alpinistov se je sicer požvižgal na sporočilo, češ stena je »naša« že desetletja in imamo urejen ustni dogovor z lastnikom. Del pa jih je začudeno bral opomin, da je to območje občinska last (preko Nature 2000) in da bo vsak poseg kaznovan. Ko so se prve strasti pomirile, je bil sklenjen dogovor, da se lahko akcija izvede pod pogojem, da kasneje alpinistični odsek plezališče legalizira.
Kdo ali zakaj naj kaj legalizira? Lastnik Turna je še vedno kmet Kušpergar. Plezalci ga samo uporabljajo. No, v resnici samo skalo. Naredili so si dostop, da ne uničujejo njegovega gozda. Kmet ne želi drugih obiskovalcev (izletnikov) in plezalci enako, saj bi lahko prišlo do nesreče. Pade kamen, plezalni komplet ali vrv nekomu na glavo in že lahko nastane zaplet. A občina želi ravno to. Potko za izletnike in nekoga, ki bo skrbel za njo in bo odgovoren. Seveda se iz občinskih skladov ne plača kaj dosti. Raje nič. Jasno pa, da alpinisti te odgovornosti ne potrebujejo. Stena je njihov športni prostor za udejstvovanje na svežem zraku, po desetletjih uporabe jo imajo za »svojo«. Eden od njih, Klemen Belhar, je opozoril na prikrito hinavščino državne birokracije: »Razglasitev za naravni spomenik je zgolj odločitev nekoga na podlagi dokaj arbitrarnih meril. Bojim se, da bodo Dovžanovo sotesko spremenili v veliko bolj obljudeno. Gradnja poti in postavljanje tabel bo ‘pridobitev za tržiški turizem’. Povečano število obiskovalcev bo ‘uspeh’. Dejanski rezultat bo večja obremenjenost okolja, nasmetenost, zvočno onesnaženje in posledična degradacija. Plezanje bo postalo tujek, saj je zastonj.«

V naravnem spomeniku prepovedano reševanje!
Mojca Švajger (sicer članica AO Tržič) je v pismu ostalim kolegom zapisala: »No, malo pa bi se lahko zamislili tudi o svojem odnosu do zavarovanega območja – imeti plezališče v naravnem spomeniku je vrednota in ne ovira – v večini primerov po svetu je plezanje v zavarovanih območjih krepko nadzorovano, za plezarijo je potrebno odšteti kar nekaj denarcev.« In še cvetka Nature 2000, na katero je opozoril načelnik GRS Tržič, Slavko Rožič in tudi eden od alpinistov AO Tržič: »Leta 2006 smo hoteli narediti demo vajo v Steni in pridobiti soglasje ZVKD, pa nam ga niso dali. Tudi sicer nam je po črki zakona prepovedano reševanje v ožjem delu naravnega spomenika, pa smo to odločbo v dobrobit reševanja ljudi že nekajkrat prekršili,« in dodal kot uporabnik Stene: »Konec koncev je plezališče sredi gozda, ki je javno dobro in kjer velja pravica prostega gibanja. Nikjer nobenega travnika. Na ta način smo zakonsko in ustavno zaščiteni. Boriti se moramo, da ostane predvsem plezališče.«

Vstopnina na Triglav?
Da ne vlečemo te zgodbe še naprej in v njo tlasčimo samo UE tržič, ki v resnici ni kriva nič; še nekaj jih je, ki so podobno čudne. Recimo kaj se nam pripravlja v zvezi z našim državnim ponosom, to je vrhom Triglava in dolino Vrat, za katerega se, kot sicer upravičen lastnik, bori agrarna skupnost Mojstrana. Parcelo vrha in stolp je podaril Jakob Aljaž tedanji planinski zvezi, katere naslednica je zdaj PZS, agrarni skupnosti pa je bila l. 1948 odvzeta pašna pravica v dolini Vrat. Za »svojo« pravico se borijo zadnjih 20 let, so zelo blizu »zmage«, a po besedah neimenovanih nas morda čaka tudi kakšna taka cvetka, da bo občina Mojstrana služila s pobiranjem vstopnine in pristopnine na vrh Triglava. Agrarna skupnost to možnost sicer zanika, ampak uradno, kot lastnica, si lahko privošči karkoli.
A vprašajmo se raje, čigava je vendar narava in njene lepote ter dobrobiti? Občinska, agrarna, naša ali lastnikova, če obstaja ali je od Boga dana nam vsem – v uporabo in očuvanje? A bo tudi za to potrebno plačevati? V teh časih iskanja denarja vsepovprek je očitno moč na strani birokratskega državnega aparata. Ampak ali ni ta naš?

V okvir: Čigav bo Triglav? Med lastniki 4200 hektarov velikega območja Triglavske severne stene z okolico že nekaj časa vre. Agrarna skupnost Dovje-Mojstrana si v postopku denacionalizacije še vedno prizadeva za vračilo 2500 hektarov velike parcele na območju Triglavskega narodnega parka, katere del je tudi Triglavska severna stena. Zahtevek za vračilo parcele doline Vrat je vložila že pred 20 leti, vendar kljub že izdanim odločbam postopek še ni končan. Lastnino zahtevajo nazaj, čeprav gre bolj ali manj za težko dostopen skalnat teren okoli Triglava. V dokumentih AS Dovje – Mojstrana je za to znamenito kamnito posest vpisanih 136 lastnikov. Od teh se jih je 97 že izreklo za deležnike tega prostora. UE Jesenice je celotno parcelo AS Dovje-Mojstrana z delno odločbo vrnila že l. 2007, vendar se je na to odločbo pritožil sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Upravno sodišče je l. 2008 odpravilo odločbi upravne enote in ministrstva ter UE Jesenice naložilo ponovno odločanje o zahtevku, saj je namreč presodilo, da nepremičnina predstavlja naravni spomenik, ki ga po zakonu o ohranjanju narave v postopkih vračila premoženja ni mogoče vrniti v naravi. Predsednik AS sicer trdi, da se mu v teh težkih časih ne zdi smiselno trošenje državnega denarja za geodetske odmere in predlaga, da bi država AS Dovje-Mojstrana vrnila celotno parcelo in v zemljiško knjigo za naravne spomenike vpisala – javno dobro.
»Pred leti smo se že uprli, ko so želeli 7. avgusta leta 1895 postavljeni Aljažev stolp na vrhu Triglava odstraniti in original prepeljati v planinski muzej. Tako bomo tudi zdaj preprečili, da bi z denarjem pohodnikov in alpinistov polnili občinsko blagajno,« so odločeni nekateri posamezniki.
Na vrhu Triglava je meja štirih parcel in hkrati meja občin Bovec, Bohinj in Kranjska Gora. Na republiškem prostorskem portalu, so kot lastnice parcel navedene omenjene občine in država. Aljažev stolp stoji v občini Bohinj, njegova formalnopravno lastnica je država, čeprav je Jakob Aljaž stolp podaril takratnemu Slovenskemu planinskemu društvu, katerega naslednica je Planinska zveza Slovenije.

One Response to Čigava je narava?

  1. Taki junci so, žal mi je!!!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

*