Category: Kultura

Festival EMONA 2018

Festival EMONA 2018, ki ga že od leta 2011 organizira Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, letos vključuje mednarodno tekmovanje, […]

35. festival Radovljica se zaključuje

Po edinstvenem in verjetno “najglasnejšem” koncertu na letošnjem Festivalu Radovljica na temo beneškega trobentača Zorzija v sredo zvečer, so pred […]

35. Festival Radovljica

Za nami so že prvi štirje koncerti letošnjega Festivala Radovljica, ki so občinstvu predstavili 4 zanimive teme: Monteverdijeve madrigale, glasbo […]

35. Festival Radovljica še traja

Po sijajni otvoritvi 35. Festivala Radovljica 2017 (ki bo trajal do 22. avgusta) z italijansko zasedbo La Compagnia del Madrigale v […]

Minulo kresovanje

V petek 23. junija so na skupnem vrtu pri delavnicah Skupnosti Barka v Zbilje, priredili KRESOVANJE NA SKUPNEM VRTU. Obiskali so […]

Klasični festival Radovljica 2017

Festival Radovljica 2017 bo potekal od 5. do 22. avgusta. Kakor v minulih dveh letih bodo koncerti potekali na dveh […]

Glasbeni festival Radovljica

Letošnji festival bo v Radovljici potekal od 5. do 22. avgusta 2017. Na lokacijah v Radovljici in Velesovem se bo […]

Kres s kulturnim programom

Srečanje na skupnem ekološkem vrtu in kres s kulturnim programom bo ta petek, 23. junija 2017, ob 19. uri, za […]

Fotografska razstava dr. E. Bavčarja v Paviljonu NOB

Svetloba knjige je naslov fotografske razstave dr. Evgena Bavčarja, slepega fotografa, filozofa in borca za pravice slepih, ki se v […]

Gregorčki prinašajo pomlad in knjigo obenem

Pravijo, da se na god sv. Gregorja še danes ptički ženijo. Na predvečer praznika pa je v Tržiču in še […]

Le malo ljudi ve, da ima šega spuščanja luči po vodi globoke korenine. Poznajo jo marsikje v Evropi – zlasti na Bavarskem, v Švici in Franciji, a tudi drugod. Razvila se je iz predkrščanskega obredja – magičnega dejanja, ko so ljudje ob začetku novega leta s posebnim obredom, pri katerem so na/v vodo dali ogenj, nadvladali grozeči nered. Razstava Tržiškega muzeja je prva, kjer ob predstavitvi rokodelske tradicije niso razstavljeni le gregorčki, barčice in drugi predmeti, ki jih ljudje spustijo po vodi. Opozarja na širši kontekst in večstoleten razvoj šege, zlasti na njene predkrščanske korenine. Razstavljeni so različni stari gregorčki – tudi mnogo takih, ki doslej niso bili postavljeni na ogled, med njimi gregorčki, ki jih je pred leti kot makete tržiških hiš izdelal Boštjan Meglič.

Na pobudo Tržiškega muzeja, je bilo spuščanje gregorčkov leta 2016 vpisano v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine, s čimer je dobilo vseslovenski pomen, z njim pa tudi skrb za ustrezno ohranjanje in razvijanje. Tržiški muzej se je s tematsko razstavo, oblikovano na podlagi podrobnega proučevanja šege, pridružuje prizadevanjem drugih strokovnih inštitucij, da bi spuščanje gregorčkov dobilo ustrezno mesto v sodobni slovenski družbi.

»Knjiga je bogat vir za vse, ki se bodo želeli s to šego ukvarjati in raziskovati v prihodnje. Razstava je podprta z raziskavami in najnovejšimi spoznanji in prikazuje šego od pradavnine do današnjih dni. Tržiški muzej je to šego vzel pod okrilje, ker je preučevanje etnoloških vsebin v Občini Tržič naše področje. Prvi vzgib za obširnejše delo, da o šegi čim več zapišemo, jo populariziramo in jo ohranjamo prepoznavno pa je tudi posledica dejstva, da v Sloveniji vedno bolj čutimo vplive tujih komercializiranih kultur, ljudje prevzemajo tuje šege, naše pa ob tem bledijo« pravi Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja.

 

O GREGORJEVEM NA SLOVENSKEM

Na Slovenskem najstarejši vir o spuščanju gregorčkov sega v sredino 19. stoletja, več podrobnejših opisov je znanih iz prve polovice 20. stoletja. Sorodne šege spuščanja luči po vodi so poznali tudi drugod v svetu. Ni več dvoma, da so korenine spuščanja luči po vodi v različnih evropskih krajih skupne, čeprav so termini spuščanja in razlogi, ki narekujejo dejanje, različni. Razen redkih izjem sodijo v zimsko-pomladno obdobje in so povezane s ključno spremembo v sončevem letu – z najdaljšo nočjo ali pomladnim enakonočjem.

Krščanstvo je stara verovanja skušalo zatreti oz. jim vsaj spremeniti pomen – jih prekriti z novimi vsebinami. Tako se je šega spuščanja luči po vodi prenesla na nove termine leta, preoblikovala svojo podobo in kot razlog spuščanja prevzela motive, povezane s Cerkvijo in rokodelskim delom ob umetni svetlobi. A rokodelci niso od nekdaj delali ob umetni svetlobi. Delo ob luči se je uveljavilo šele v 16. stoletju, kot dokazujejo viri z Bavarske, pa je bilo spuščanje luči po vodi tedaj že povsem ustaljeno dejanje.

Šega spuščanja luči po vodi je nasledila predkrščansko obredje, pri katerem so na/v vodo dali ogenj. Z obredom, pri katerem so ljudje z ognjem, ki so ga dali na/v vodo, ob prehodu iz starega v novo leto v svetu, ki so ga obvladovali, vzpostavili nov red, in z dejanjem – po verovanju – naravi dali moč novega rojevanja. Obred se je navezoval na vegetacijski mit in z njim povezano obredno dejanje, ki ga je bilo, da ne bi prišlo do kaosa, treba obnavljati vsako leto ob istem času in na enak način, in sicer v »gluhem času« – ponoči. V Tržiču je z obrednim prostorom povezana tudi lokacija spuščanja gregorčkov.

S praznovanjem gregorjevega v Tržiču je poleg spuščanja luči po vodi povezanih nekaj dejanj, v katerih je mogoče slutiti sledove predkrščanskih verovanj in z njimi povezanih obredij. Nedvomno med te sodi kurjenje kresa, vihtenje gorečih metel v obliki osmice, deviškost sodelujočih, raba lesa za gregorčke in večerja po končanem spuščanju gregorčkov. Predkrščansko obredno dejanje se je preoblikovalo v šego, ta pa v turistično prireditev, ki v več kot desetih krajih na Slovenskem živi danes. Ponekod se razvija na tradiciji šege, ki je živela v okolju (Tržič, Kropa, Kamna Gorica, Železniki, Ribnica …), širi se tudi v druge kraje (Ljubljana, Vrhnika, Maribor…).

 

PR občine Tržič